sre 07.02.2024
Satira s primesmi antiutopije in kriminalkeRoman Brezmadežna je prebrisana politična satira s primesmi...
pon 26.10.2020
Da je pričujoči roman časovno plovilo, tudi ni več skrivnost. A kakšno časovno plovilo in kako...
Encomium Moriae
-latinščina za Štajerce in ostale slovenske domorodce
»Ne buljite tako romantično!«
B. Brecht
Saj poznate tisto judovsko šalo o študentu, ki se odpravlja na študij v Krakov? Torej, devetnajsto stoletje. Študenti z značilnimi čepicami na glavah, bisagami čez ramo ustavljajo volovske in konjske vprege, kot bi danes osebne avtomobile ali kamione. In tako k fijakarju prisede študent ter vpraša koliko je še do Krakova, pa mu ta odvrne: „Ja, kakšno uro bo". In ko se vozita več kot uro, njegovega cilja pa ni na vidiku, študent neučakano vpraša: „Koliko je potem še do Krakova?« Pa mu fijakar odgovori: „Saj pravim, kaki dve uri bo, če ne več". Študent začudeno pogleda, malo razmisli in reče: „Ampak kako? Prej je bilo eno uro. Sedaj se že več kot uro vozimo, pa pravite da bo še dve." „I, seveda" odgovori fijakar. „Saj se vendar vozimo v nasprotno smer.«
Ja, tako gre to. Znanstvenik se zadovolji s postavljanjem vprašanj in od tega v glavnem živi in preživi. Umetnik, pravi umetnik nadaljuje s postavljanjem pravih vprašanj. Sicer životari, preživi, a ne živi. In tudi sicer smo si v tem ljudje različni. Kot še v marsičem. Namreč, kako sprašujemo, zakaj sprašujemo in predvsem kaj sprašujemo.
Zoran Predin ni ljudski godec, a la Woody Guthrie. Ni zapisovalec in pripovednik življenja, njegovih radosti in muk. Ni popotnik med Mariborom in Ljubljano, od zadružnega doma do šolske dvorane širom dežele, ki beleži kar vidi in sliši. A po drugi strani tudi ni nekakšni slovenski Ian Curtis iz banda Joy Division, ki enostavno živi, oziroma je živel, dokler mu je zneslo, brez rezerve, brez distance to isto kruto urbano, proletarsko življenje, ki ga opeva. Čeprav je Maribor, ki je Predina naredil in mu dal neizbrisljivi pečat, po eni metropola slovenske ruralne kulture, je hkrati nekakšen slovenski Manchester, Liverpool. Urbano, proletarsko mesto. Maribor je že od nekdaj oboje hkrati: hiperurbano, razsuto proletarsko okolje ter v mesto preseljeno podeželje. Zato je Predin prej in bolj kulturni antropolog, ki proučuje navade in običaje ter estetske in etične norme domorodcev. Kajpak v najboljši antropološki maniri, z udeležbo. In s tem šokira. Že od nekdaj. In vedno znova. Namreč, neredko ne veš ali je v besedilu in pristopu globoka ironija ali zgolj populistično zabavljaštvo ali kaj tretjega. Morda se je to najbolj pokazalo v pesmi Naša Lidija je pri vojakih, ki je postala tako rekoč himna tistih, ki jim je vržena v obraz: v nereflektiranega slovenskega slehernika. Verjetno so redke pesmi, ki so jih za šankom prepevali prav tisti, ki so v njih smešeni. Predinova Lidija je bila (in je verjetno še vedno) prav taka. Zdi se, da Zoran Predin z nekakšnim naravnim talentom ali po študijskim premisleku vpeljuje t.i. učinek potujitve. Metodo, ki jo je v svojem epskem teatru razvil in prakticiral Bertold Brecht: z iluzijo se ne spopade tako, da jo smeši, razkrinkava ampak jo poveliča, patos pripelje do obisti; da torej z verno, neizprosno reprodukcijo pokaže njeno groteskno razsežnost. Ko te ujame v svojo past kiča, zvezdic, lune, sapic, jutranje rose, vrže njegov junak (denimo Kragler v komadu Bobni v noči) neusmiljeno v obraz: Ne zijaj vendar tako romantično! Predin pogosto poslušalcu še te pomoči ne privošči. Preprosto moraš sam presoditi, sam strezniti, se sam odločiti.
Zorana Predina in Lačne Franze sem prvič videl, verjetno pa tudi slišal zanj in za njih na nekem koncertu v Študentskem naselju v Ljubljani. Moralo je biti tam nekje jeseni 1979 ali zgodaj 1980. Punk in novi val sta že bila uradna glasbena estetika t.i. alternative. In Igor Vidmar tudi že strogi konceptivni ideolog novega glasbenega in slogovnega izraza. Takrat smo ga ljubkovalno poimenovali Mihail Suslov slovenskega novega vala. Namreč, koncert se je zgodil že po sloviti Ruplovi oceni prve male plošče Pankrtov v Teleksu. Prihajajoči novi glasbi je Rupel postavil spomenik s proslulo kolumno z naslovom To morate preslišati. Po Ruplu ni v novem valu ostalo nič več tako, kot je bilo. Razen njega samega. Rupla namreč. No, na koncert sem šel, ker so napovedali hrvaško, reško in zagrebško novovalovsko sceno. Če se prav spomnim Parafe, morda tudi Prljavo kazalište in še koga. Pač tipe, ki so imelo pravi, brezkompromisni sound in imidž. Pa se na odru prvi nagnetejo neki Štajerci, popolnoma odklopljeni, iztaknjeni iz časa, scene in imidža, ki je tisti večer napolnil menzo ŠN. Medtem, ko so v takrat že kar etabliranem novem valu veljali izjemno strogi kriteriji videza, in hrvaški bendi so res strupeno izgledali, so prišli na oder mulčki, ki jih slogovno ni bilo uvrstiti nikamor, pevec in očitni frontmen, je imel za tisti čas predolge lase, namesto ozkih na punkt zlikanih hlač, črnega birmanskega suknjiča z bedži in obveznih špičakov je imel na sebi vijoličasti dres NK Maribor ter, če se prav spomnim, nekakšne gumijaste škornje. „Kaj pa je zdaj tooo?!", smo zijali in se čudili. Jaz, ki sem v druščini, ki je skupaj prišla na koncert, veljal za poznavalca domorodskih navad severovzhodnih slovenskih plemen, sem rekel: »Jebiga, Maribor«. A ko so začeli, so resnično zaigrali. Dobro. Polno. Energično. Tako dobro, da je zmedlo naše apriorne predsodke. Starejši publiki, tistim, ki smo izšli iz »klasičnega rocka« – kako butast izraz! - se je zato hitro zazdelo, da zadeva zna biti obetavna. Težje je bilo z mlado, pankovsko, ki se je nagnetla pod odrom. In ko jih je ta pankovski del publike počasi imel zadosti in skušal z žvižgi spraviti z odra, da se končno priplazijo na oder tisti, zaradi katerih so prišli na koncert, jih je mladi pevec miril z značilnim štajerskim naglasom: »Samo še en štiklc bi vam radi zašpilali«. Eden je vzel v roke nekakšno majhno, skoraj otroško harmoniko. In so zaigrali Praslovan. Mladi pevec je bil, pravzaprav je tisti večer postal, Zoran Predin. Po tem komadu so doživeli aplavz celo tistih, ki so prišli poslušat, gledat in zlasti navdušeno pljuvat nekaj drugega. A tisto drugo, različno od običajnega, odstopanje od uveljavljene novovalovske norme in forme so tisti večer bili Franzi in Zoran Predin.
Naj zveni še tako patetično in prigodično, je treba hkrati reči, da Lačnega Franza brez Predina ne bi bilo. Res pa je, da tudi Predin kot ga poznamo danes ne bi nastal brez njih; brez Lačnih Franzov. Vsemu rešpektu in poklonu godbenikom navkljub, velja, da je vse pri Lačnem Franzu bilo možno zamenjati in nadomestiti, samo Predina ne. Si predstavljate Lačne Franze, ki jim poje nekdo drug namesto Predina? Ne, to preprosto ne gre; se ne izide.
Lačni Franz se je vpisal v hišo slavnih tudi zato, ker je znal nehati, ko je to bilo najtežje. Ko so bili na vrhu. Ko se je Zoran Predin pred časom v intervjuju za Večerov 7 DNI ozrl nazaj, je pravilno ugotovil: »Lačni Franz se je dostojanstveno izpel. Ostali so čudoviti albumi in nepozabne pesmi, ki še danes živijo in so nekatere, na žalost, danes spet enako aktualne. Zelo sem vesel, da je tako in zato smo se v zadnjem času tudi nekajkrat zbrali, kot dinozavri, ki prihajajo otrokom pripovedovat stare zgodbe, iz katerih se lahko veliko naučijo. Nič več in nič manj.« No, več bi hitro postalo manj, če bi stari prdci iz tedna v teden skakali po odru, kot da se ni nič zgodilo in spremenilo. Pa se je veliko. In tudi te spremembe so oblikovale današnjega Predina. Zrelega, žlahtno zvenečega. A tak je zato, ker ni odšel čez Trojane v eksil v Ljubljano na tak način kot domobranci in njihove družine čez Karavanke leta 45 v Argentino: z begunskimi kovčki, napolnjeni z relikvijami, fetiši, ki so jim, njihovim otrokom in otrokom otrok desetletja slikali Slovenijo, kakršne že dolgo ni bilo. Slovenija se je medtem desetletja spreminjala in tudi spremenila. Njihova predstava o domovini ne. In ko so se nekateri začeli po obratu v začetku devetdesetih vračati, niso dojeli, da so prišli v drugo in drugačno domovino kot jo hranijo v podobah in zgodbah iz oguljenih kufrov očetov in dedov. Prišli so v neko drugo Slovenijo. Slovenijo, v kateri so dogaja refleksija. V kateri so postali partizani disidenti, skeptične povojne generacije pa partizani. Tega omejena, nereflektirana pamet ne razume in ne dojame. Spomnim se, kako je Zoran Predin na nekem koncertu v osemdesetih pred velikim avditorijem v Hali Tivoli nekako takole provociral takratno stanje duha in dregnil v tabu borčevstva: »Če bi vi vsi dali na kup vse svoje zasluge in dejanja, bi vam še vedno zmanjkalo nekaj Nemcev, ki jih med vojno niste pobili«. Nezaslišano! Neizrekljivo. A povedano. Ta isti Predin, ki se v osemdesetih norčuje iz nedotakljive ikonografije partizanstva, ki vseskozi poudarja, da ne mara avtoritarnega komunizma, postane poltretje desetletje kasneje partizan. Partizan? Da, partizan. Častni član 14. divizije. In povrh ponosen član Foruma 21. In se nasploh politično opredeljuje. Eden redkih med slovenskimi glasbeniki, ki to počne brez računice, ki ne zataji svoje vrednotne in politične orientacije, da ne bi izgubil dela publike. Tako kot tudi sicer ne spada v tisto značilno shemo slovenske estrade, kjer se sicer vsi obrekujejo, sovražijo, a hkrati javno objemajo in delijo vzajemne komplimente. Ne vem, če je še kdo tako direktno, tako brezmilostno vsem tistim estradnikom, »contry« dečkom in bejbam, ki brez pameti, posluha in okusa neznosno onesnažujejo slovensko kulturno in popkulturno krajino, povedal, kar meni, da jim gre. Kmetsko-estradno estetiko, ki dominira v slovenski glasbeni sceni razkrinkava, saj jo dobro pozna, ker ga oblega, ker je z njo obkrožen, čeprav ji ne pripada. Zoran Predin je zgodaj dojel, da Slovenija funkcionira tako, kot da bi pobegnila iz Wellsove Vojne svetov. Obstajata dvakrat dve Sloveniji. Dve civilizaciji, ki bi radi živeli na isti krpi zemlje z istim pljunkom morja. Ena liberalna, druga avtoritarna. Levoliberalna in desnoavtoritarna? Predin bi prikimal. A poleg te obstaja še ena delitev. Estetska delitev, ki jo Predin sam v pogovoru za Mladino opiše takole:« Na oblasti je ljudsko podeželje. Glasbeni okus ljudskega podeželja je uradni glasbeni okus. Zgodila se je ljudska volja. Hkrati pa so na isti valovni dolžni tudi tisti, ki upravljajo s kapitalom. Priznajmo si, potrebni smo prevzgoje. Prevzgojiti nas je treba v dobre potrošnike, ki se bodo navduševali nad nagradnimi igrami, čas je, da se spet naučimo korakanja. Vabijo nas na plesni tečaj. Na argentinski tango. Ali bomo plesali tako kot je treba, ali pa sploh ne bomo plesali? Potem bomo samo še tenko piskali.« A v teh ugotovitvah je najbolj depresivna napoved, da med okusom in (na)zorom obstaja vez. In nič ne taktizira ter pove naravnost, kar vsi vemo, a le redko na glas izrečemo: »Očitno dejstvo je, da je glasba 20. stoletja ustvarjalni rezultat leve politične opcije. Ni desnih rockerjev, jazzerjev ali šansonjerjev." Vsi vemo, da je izjem komaj kaj. A o tem raje ne govorimo.
Zoran Predin torej ne le da poje in ustvarja, ampak tudi misli in svoje misli javno (iz)govori. Zato ima veliko privržencev. A še več nasprotnikov, ki njegovo glasbo, njegov glas in njegov glasbeni izraz ter interpretacijo ocenjujejo skozi to, kaj govori in misli, in ne kaj in kako poje in ustvarja. A tako pač je. Ne moreš biti vsesplošno priljubljen in iskren. Odobravan in pošten.
Predin ni prvi, ki je pokazal in dokazal, da načelno ni dobre ali slabe glasbe, je pa eden tistih, ki se je tega zavedal; je le dobra ali slaba interpretacija. Denimo, lajnasta Time afer time Cyndie Lauper je hkrati eden najbolj prepoznavnih komadov poznega ustvarjalnega obdobja glasbenega Picassoja Milesa Davisa. In Predin si privošči še bolj nor obrat. Pompozno Sovjetsko himno »Gimn Sovetskogo sojuza« (v jeku druge svetovne vojne jo je napisal skladatelj Aleksander Vasiljevič Aleksandrov), ki je šla skozi kosti tistih, ki jih mati Rusija ni marala ali jih je tako marala, da jih ni izpustila iz svojega objema, je prepesnil v ljubezensko balado.
V besedilu:
Skoz skušnje nam sijalo je sonce svobode
in Lenin veliki nam pot je svetlil:
Stalin budil v nas je duha zvestobe,
v delo in podvige nas spodbudil!
so najprej leta 1977 Rusi sami zradirali Stalina, veliko kasneje pa ji je Predin vzel tudi lokacijo in oborožitev. Iz ruskih step jo je preselil na domač travnik. Ruske tanke so zamenjale slovenske krave, himnično udarnost lirična mehkoba ljubezenske pesmi:
Se spomniš, kako je ležati v dvoje
na kupu sena v družbi lune in zvezd?
(...)
Že veš, da je sonce luč iz vesolja,
bog, ki postaja jezen na nas?
Že veš, da je zima botra tišina,
volk, ki je vetru posodil svoj glas?
A nežno liriko, s katero najprej poslušalca zapelje, razneži, zasanja tudi tukaj po brechtovsko preseka, in strezni:
Se spomniš, čigave so b'le tiste krave?
Zjutraj so tebi pojedle klobuk.
Tako nekako. No, Zoran Predin je intelektualec med glasbeniki, angažiran intelektualec, ki se vse bolj redko spusti v koketiranje z občinstvom. Celo stari veliki hiti dobivajo v zadnjih letih nova preobleko, manj patetično, bolj hermetično, klubsko. In morda je ravno to največji presežek zrelega Predina. Medtem, ko gredo drugi glasbeniki njegove generacije v revijalnost, pompoznost, gre on v obratno smer. V lakonično reinterpretacijo. Iz težkega rokovskega sounda v šansono, v staromodni swing, v poigravanje s ciganskim melosom. Kot da bi bil sopotnik Jacka Brela, Stephana Grappellija, Djanga Reinhardta. A še vedno provocira, preseneča in nepopustljivo kaže s prstom. In to je, kot rečeno problem. Ni namreč problem to, da problem obstaja ampak je problem to, da se o problemu (spre)govori. Že od nekdaj. Spomnimo se samo, kako so v angleških akademskih klubih komentirali spoznanja, ki jih je s svojih raziskovalnih potovanj prinesel Charles Darwin in priobčil v slovitem Razvoju vrst po naravnem izboru (The Origin of Species, 1859) v katerem je puritancem viktorijanske Britanije dopovedoval, da človek ni poraščen zato, da bi mu Bog skril osramje, ampak zato, ker je v kar tesnem sorodstvu z drugimi primati. Ko je to v nekem ženskem klubu ob obveznem čaju in piškotkih slišala žena canterburyskega (anglikanskega) škofa, je bojda vzkliknila: »Človek naj bi se razvil iz opice? Da to le ne bi bilo res. Če pa je že res, da se vsaj ne bi izvedelo.« No, če je gospa škofova zgolj pobožno upala, da ne bo prišla na plano bogokletna resnica; torej da ne drži kreacijska teorija, ki pri oblikovanju sedanje podobe človeka priznava očetovstvo Bogu, ampak da se je človek, kot ga poznamo razvil zaradi potrpežljive dolgotrajne vzgoje matere samohranilke, namreč matere narave, bi se sedaj morda bolje znali zoperstaviti herezi. Če bi imelo Združeno kraljestvo politika, kakršni je naš medijski poslanec, ne bi bilo problemov. Kot jih tudi pri nas jih ni. Oziroma, ko so bili, so napisali nov televizijski zakon, nagnali ali izbrisali tiste, ki so nadležni, namesto njih televizijski program napolnili s tistimi, ki ne mislijo in ne govorijo bogokletno. Ki predvsem ne mislijo. In tudi zato je celo razvedrilni program poln takih, ki bi jih lahko proglasili za Predinove naravne sovražnike. Ti se brez sramu pritožujejo, da ne razumejo njegovih besedil, da so prezahtevna. Res je. A ni tragično, ker niso namenjena njim, čeprav kdaj pa kdaj pripovedujejo tudi o njih.
Zoran Predin je star pol stoletja. Lep številka za večnega mladeniča. A problemi o katerih poje, igra, govori so od njega veliko starejši. In zato ne izbira in ne določa vsebin svoje poezije in glasbe ampak te vsebine določajo njega. Tako je že »od vedno«. Človek se skozi stoletja v svojem bistvu ni spremenil. Zato mojstri skozi stoletja z različnimi izraznimi sredstvi, različnimi stili, različnimi pogledi secirajo enako realnost: nečimrnost, dvojno moralo, bizarnost. Institucije in moč. Kajpak politiko, cerkev. Pa po drugi strani človeško preračunljivost in konformnost. Mar ni že Erazem Rotterdamski v svoji Hvalnici norosti pred pol tisočletja zaobjel vse to, kar beremo, poslušamo, gledamo danes? Neumnost je večna! Norost pa tudi.
|
Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje
Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.